18. oktober 1997
18.30

I Shot Andy Warhol

Norman Mailer jo je imenoval
"Robespierre feminizma", B. Ruby Rich "feministični prototip
Device Orleanske", za režiserko in scenaristko Mary Harron pa je bila
"lezbični Joe Orton" ali "bolj apokaliptična Camille Paglia."
Z močjo svojih besed bi uspela "navdušiti za terorizem celo samega Oscarja
Wildea." Ime ji je bilo Valerie Solanas. I Shot Andy Warhol je izjemen
filmski portret kontroverzne in radikalne feministke, ki je leta 1986 streljala
na svetovno znanega pop-artista Andyja Warhola in ga skoraj ubila. Kot mnoge
druge fascinantne in ekscentrične underground osebnosti tistega časa, je tudi
njo pritegnila Warholova operacijska baza, zbirališče z imenom Factory. Upala
je, da bo Warhol producent njene igre "Up Your Ass". Toda njegova
očaranost z intenzivnostjo in čudaštvom Valerie Solanas je bila zgolj
kratkotrajna. Ko jo je zavrnil, se je njena paranoičnost stopnjevala, vse
dokler ni ugotovila, da obstaja le ena rešitev njenega problema.

Čeprav se je večina spominja le po tem
razvpitim dogodku, je v šestdesetih, kot avtorica  SCUM (Society for Cutting Up Men) Manifesta,
predstavljala utelešenje feminističnega gneva besa. M. Harron: "Vedno sem
mislila, da je bila Valerie nora ženska. Ko sem leta 1988 dobila v roke kopijo
SCUM Manifesta, me je popolnoma osupnila briljantnost njenega besedila. Še
posebej me je presenetila duhovitost njenega pisanja, saj mi ni nihče povedal,
da je imela Valerie smisel za humor. Zanimalo me je, v kolikšni meri je
besedilo satirično in kje je avtorica mislila zares. Če ne bi ustrelila
Warhola, bi nedvomno trdili, da je Manifesto le odlično satirično pisanje,
vključno z vsemi njenimi morilskimi fantazijami, povezanimi z moškimi. Še vedno
nisem čisto prepričana (...) Ena od najtežjih stvari pri snemanju filma o
šestdesetih je bilo spoznanje, da je bil takraten odnos do žensk tako
neverjetno drugačen od današnjega. Zdi se mi, da so ljudje že pozabili na
vzdušje moške prevlade - ki je bila takrat nekaj običajnega - in je ženskam
onemogočala, da bi bile umetnice. (...) V pogovoru s feministkami iz
šestdesetih sem izvedela, da je Manifesto ženskam omogočil svobodno sproščanje
nakopičene jeze.(...) Mislim, da ni mogoče najti temu primerljivega
feminističnega dokumenta. Tako neustrašnega. Solanas  ni prav nič skrbelo, kaj si bodo mislili
drugi - pisala je polnoma neobremenjeno. In v tem je nekaj zelo
svobodnega."

Režija: Mary Harron; igrajo: Lili Taylor
(Valerie Solanas), Jared Harris (Andy Warhol), Stephen Dorff (Candy Darling),
Martha Plimpton (Stevie), Lothaire Bluteau (Maurice Girodias), Reg Rogers (Paul
Morrissey)...; fotografija: Ellen Kuras; scenarij: Mary Harron in Daniel Minahan;
glasba: REM, Jewel, Wilco, Bettie Serveert, Pavement, Yo La Tengo, Kuna, Ben
Lee, John Cale, The Lovin' Spoonful, Love, MC5, Sergio Mendez; producenta: Tom
Kalin in Christine Vachon.

Organizacija: Mesto žensk v sodelovanju s Cankarjevim domom

Umetnice in sodelujoče
Mary Harron