21/09/2023
Urška Savič

Dekodiranje odpornosti skupine SIDE

Dekodiranje odpornosti je naslov procesa skupnostnega ustvarjanja, ki ga je zasnovala skupina SIDE v zasedbi Samar Zughool, Behnaz Aliesfahanipour, Safe Saad in Sammar Al Kerawe ter ga predstavila na Majskem ciklu društva Mesto žensk. Izsledki in dokumentacija performativnih akcij ter njihovih refleksij v obliki javnih delavnic, ki so tudi jedro projekta, so bili na ogled v obliki multimedijske razstave v prostorih Centra kulture Španski borci. Pristop skupine SIDE je kompleksen, vendar jasno razdeljen na več izvedbenih delov, ki se medsebojno prepletajo in se včasih začnejo množiti – kot bi bilo tudi pričakovati od prakse, ki temelji na skupnostnem ustvarjanju in se tako med procesom aktivno prilagaja spreminjajočemu se stanju večglave skupine ter njenim željam, potrebam, strahovom in ciljem.

Kot osrednje teme avtorice izpostavljajo dinamike moči v družbenih kontekstih na podlagi etnične pripadnosti in spola, ki izhajajo iz njihovih lastnih izkušenj, ter njihovo umeščanje v geopolitično dogajanje na globalni ravni in s tem v zgodovino kolonializma ter sodobnost neoliberalizma. Nagovarjajo segregacijo in diskriminacijo na podlagi družbenih stereotipov, rasno in spolno profiliranje. Kritizirajo binarne delitve in uveljavljen diskurz integracije migrantk. Njihov pristop je mešanica aktivizma ter uprizoritvenih in vizualnih umetnosti. Od performansa do tehnik gledališča zatiranih, od dokumentarne rabe fotografije do kolažiranja s prilaščenimi podobami iz množičnih medijev, avtorskimi ilustracijami in spremljevalnimi komentarji. Delavnice javnega tipa, ki jih izvajajo v okviru projekta, posegajo na območje nekonvencionalnega pedagoškega dela in terapevtskih metod, ki temeljijo na umetniških praksah in se ozirajo k delu Paula Freireja in Augusta Boala. Njihove poteze so tako podkrepljene z raziskovalnim delom in pregledom literature, ki ju s teoretskim pisanjem razvija in ubeseduje Samar Zughool, a nastajajo na podlagi skupnih akcij in refleksij. Tudi naslov projekta ni naključen in se navezuje na reference, ki so bile pomembne za razvoj modela skupnostne umetnosti Dekodiranje odpornosti.

Dekodiranje predpostavlja razkrivanje kode in je osnova komunikacije, ki temelji na vsestranskem medsebojnem razumevanju akterk, ki so vanjo vključene. Čeprav je koda od pojava računalnikov postala pomensko spojena s programskimi jeziki, kot nadpomenka pravzaprav označuje vsa orodja za prenos informacij od enega nosilca k drugemu. Naj bo v obliki zvoka ali govora, kretnje, pisave, podobe ali daljnosežnih prenosov informacij z uporabo valov električnega polja, je pravilno tolmačenje kode predpogoj za uspešno komunikacijo med živimi ali neživimi bitji. Živa bitja se kode priučimo z opazovanjem in ponavljanjem. In čeprav nenehno spoznavamo nove kode, se med prvotno naučene umeščajo tiste, ki so pogojene s procesom t. i. socializacije, torej prvotnih gestikulacij in obnašanja, ki jih kasneje dopolni jezik v obliki govora ali kretanja. Tako na ravni telesa in jezika obstajajo kode obnašanja, ki so družbeno pogojene in sodijo v območje kulture. Kultura pa je po socioloških standardih priučena in skupna – domnevno vsem tistim bitjem, ki so se je naučila.

Paulo Freire, avtor klasičnega dela Pedagogika zatiranih, je v kontekstu izobraževanja marginaliziranih in zatiranih skupin koncept dekodiranja predlagal ne le kot razumevanje sredstev komunikacije, temveč kot proces kritične analize kompleksno kodiranih družbenih situacij, znotraj katerih komunikacija poteka. Pri tem je kot orodje uporabljal materialne objekte, kot so fotografije ali besedila, ki subjektom omogočajo opisovanje abstraktne situacije, s katero so soočeni, s pomočjo objekta, s konkretnimi izkušnjami lastnega doživljanja. Dekodiranje Freire torej razume kot premik od abstraktnega h konkretnemu, kjer prvo nadomesti kritična percepcija drugega. Z aktivnim raziskovanjem in izjavljanjem o realnosti, le-to si jo je po njegovem mnenju namreč možno tudi prilastiti.

Odpornost je termin, ki označuje soočanje in prilagajanje na negativno situacijo ter katerega izsledek je okrepitev tiste osebe, ki se je soočala, ali tistega, kar se je prilagajalo. Uporablja se na več področjih – od psihologije, ekonomije do pop kulture. Tako lahko odpornost najdemo v strateških dokumentih na področju migracij, ki načrtujejo integracijske politike, kjer pa je okrepitev večkrat uporabljena v paru z opolnomočenjem, ki je tudi končni cilj tovrstnih programov. O odpornosti v politikah spola v neoliberalnem kontekstu obširno piše Angela McRobbie v knjigi Feminism and the Politics of Resilience: Essays on Gender Media and the End of Welfare. Med binarno razdelitev popolne in nepopolne ženske podobe umesti odpornost kot lastnost tistih, ki navigirajo med obema stanjema, premagovanje težav na poti pa postane tako imenovana uspešnost v kontekstu ekonomskih predpostavk kapitalističnega tržnega modela. Njeno razumevanje odpornosti v sicer anglosaškem okolju je ključno vplivalo na odpornost, kakor jo v svoji praksi razume skupina SIDE, saj so na podlagi podobe »top-girl« izoblikovale podobo »top-migrantke«, ki se »brez težav nauči tuji jezik, dobi delo in se uspešno asimilira v novo okolje«.

Kot pronicljivo opozarja Zughool, neenakost obstaja že v samem poimenovanju, kjer je ekspat (zdomec, izseljenec) nekdo, ki prihaja z »razvitega zahoda« in h gospodarstvu »doprinaša«, medtem ko je migrantka tista, ki prihaja z »nerazvitega juga« in »zažira«. Skupina SIDE je kritična tudi do izraza opolnomočenje v kontekstu prevladujočih integracijskih politik. Opozarja, da v tovrstnem procesu razmerja moči velikokrat ostajajo enaka, mehanizmi njihovega ohranjanja pa so lahko prikrito reproducirani tudi v delu kulturnih delavk – sicer navidezno sprejemajočega in ozaveščenega spektra družbe, še posebej, ko je projekt namenjen opolnomočenju marginaliziranih skupin. Dekodiranje odpornosti tako predlaga premik od opolnomočenja k procesu priznavanja (from empowerment to acknowledgment), ki ga vidi kot skupnostni proces.

»–We need migrant workers in our country. You do not need a job, you need a man. –Migration is good for the economy. –Will you clean my shoes, and the house? –Your uniform is like mine. I come from Kosovo. I work in Slovenia in construction. –No, you cannot be from Iran. Make a DNA test. You are too white to be from Iran. –Ve ste čefurke? A ste iz Bosne? –Can I put you live on Facebook while you clean my shoes?« [1]

Dekodiranje odpornosti se je začelo, ko so si Samar, Behnaz in Sammar nadele modre delavske uniforme in se na ulice slovenskih mest odpravile s kartonom, na katerem je bil napis »Očistite si čevlje brezplačno«. Na simbolni ravni so nazorno uprizorile družbena pričakovanja, ki so jih začutile do sebe kot migrantk na podlagi etnične pripadnosti: da delajo, opravljajo tiste naloge, ki so obravnavane kot manjvredne, fizično naporne ali jih nihče drug noče opravljati, in da so za svoje delo podplačane. Poleg njih je sedela Safa kot zunanja opazovalka procesa in skicirala videno, akcijo pa je pod krinko fotografirala Jelena Radusinović. Performerke so naskrivaj snemale tudi zvok, saj je bila vsaka sled nepredvidljivega dogajanja pomembna za kasnejšo analizo. Kot je razvidno iz posnetih komentarjev na njihov performans, za uprizoritev družbenih pričakovanj na podlagi spola niso potrebovale niti uniforme.

Prvo fazo procesa dekodiranja je skupina SIDE poimenovala Veil of Ignorance, s čimer se je nanašala na teorijo družbene pravičnosti Johna Rawlsa, kjer naj bi ljudje z distanciranjem od svojih osebnih okoliščin in pristranskosti, ki jim pritiče, imeli možnost pravičnejšega zamišljanja sveta. Po vsaki izvedeni akciji so članice skupine podrobno prediskutirale, kaj se je na ulici dogajalo, kako so to videle in kakšna čustva so ob tem doživljale. Analiza, pretopljena v različne medije, je bila aplicirana na edini artefakt, ki je bil iz dogajanja pridobljen z dovoljenjem prisotnih in udeleženih – fotografije sveže očiščenih čevljev. S kolažiranjem čevljev avtorjev izjav v kontekste, ki širijo ali omogočajo tovrstna prepričanja, so lokalno realnost, ki so jo izkusile na lastni koži, postavljale v globalni kontekst. Tako je očiščen čevelj postal simbolna brca – muzejem, ki z razstavljenimi artefakti, pridobljenimi v tujih deželah, normalizirajo kolonialno nasilje, zahodnim politikom preteklosti in sedanjosti ter njihovim patriarhalnim gestikulacijam, ljudem z ulice, ki so z mimobežnimi komentarji nekritično razkazovali svoja podkožna rasistična prepričanja. Obstajali pa so tudi čevlji, ki so postali simbol solidarnosti – z delavci, z ženskami.

V procesu Dekodiranja odpornosti je skupina SIDE nadalje pripravila dve javni delavnici – The Shades of Accountability se je zgodila pred razstavo in je k bodočim artefaktom tudi prispevala, Embodying Decoloniality pa je bila del obrazstavnega programa Majskega cikla. Obe sta dali pomemben poudarek na gib, povezan z našimi notranjimi procesi, in se posvečali premišljevanju o možnostih redefinicije pojmov, kot sta državljanstvo ali identiteta, ter njihovemu utelešenju. Telesa so namreč pomembni nosilci spomina, velikokrat neubesedljivega, ki v poznanih gestah najde občutek varnosti. Enkrat naučeno je težko pozabiti. Proces pozabljanja traja tako dolgo kot proces učenja, njuno simultano dogajanje pa prepisuje stare navade z novimi. A za prvimi vedno ostane nekakšna sled, ki nas opominja na možnost spreminjanja. Dogajajo se procesi dešifriranja, ki privedejo do razumevanja, od kod izhajajo naša prepričanja ter medsebojno prepletene želje in strahovi. Te procese je pomembno deliti, naglas izgovoriti, pokazati – le tako si jih lahko prisvojimo in z njimi tudi upravljamo po lastni volji.

Skupina SIDE je z večplastnim procesom dekodiranja odpornosti predvsem zastavila vprašanje, na kakšen način pravzaprav želimo razumeti skupnostno ustvarjanje. Na podlagi izkušenj, ki so v sodelovalne procese soustvarjanja (co-creation) prinesle vnaprej določene hierarhije in ne dejanskih sprememb, tako predlagajo dekodiranje odpornosti kot model, kako ustvarjati medsebojno (inter-creation), odpraviti večni status quo in raje kot drug z (co-) drugim živeti drug med (inter-) drugim. Sprememba terminologije izhaja iz vprašanja, ali hočemo drug ob drugem res le sobivati ali želimo prostor med nami tudi deliti.

 

[1] Izbrane izjave udeležencev uličnega performansa, ki jih je skupina SIDE interpretirala z lastnimi glasovi in jih predvajala kot zvočni posnetek na razstavi Dekodiranje odpornosti na Majskem ciklu Mesta žensk.

 

Urška Savič