video program – kuratorka Marina Gržinić
Tanja Ostojić & David Rych: Sans Papiers
Marina Gržinić, Aina Šmid: Čista svoboda
Ana Hoffner: Gibanje. Privatizirano
Isa Rosenberger: ESPIRAL: ples smrti
Rasizem, Evropa, kapital, queer govori o tanki črti, ki določa “pridobitev” pravic ali ukinitev, izbris pravic. Ta črta je, kot trdi Angela Mitropolous, prav toliko “mehka, legalna”, kot je morilska v svoji ranljivosti na eni in pravno hegemonična na drugi strani. V resnici ni nič mehko, kar zadeva meje, pravico do govora, kar zadeva – kot pravi Hoffner v predzadnjem stavku v svojem videu: “Naj nadaljujem? Do kod, dokler ne dosežem skrajnega ekscesa? Ali moram odigrati vlogo perverzneža za vsakega od vas? KDO mora odigrati vlogo živali, emigranta, perverzneža, in kdo bo odigral vlogo gospodarja, državljana in umetnika?”
______________________________________________________________________
TANJA OSTOJIĆ & DAVID RYCH
Sans Papiers
Video Sans Papiers prikazuje ilegalce v enem največjih nemških deportacijskih zaporov, Berlin-Köpenick. Intervjuji z zaporniki pričajo o razlikah med tako imenovanimi “Sans Papier” in osvetljujejo pogoje življenja in ravnanje z njimi, ko se ujamejo v birokratsko kolesje struktur nadzora. (Tanja Ostojić in David Rych)
Tanja Ostojić in David Rych že od leta 2004 občasno sodelujeta v različnih projektih, med drugim tudi xpona – izmenjava v postnacionalni skupini, umetniško ekonomski skupini – in projektih, kot sta Sans Papiers in Rudi-Dutschke-Straße. Tanja Ostojić je samostojna performerka in interdisciplinarna umetnica, ki dela med Berlinom in Beogradom. Umetnost je študirala v Beogradu in Nantesu. David Rych je umetnik in filmski ustvarjalec, ki živi in dela v Berlinu. Študiral je na univerzi v Innsbrucku, likovni akademiji na Dunaju in jeruzalemski Bezalel University. Poleg tega je magistriral na École supérieure des beaux-arts v Marseillesu.
__________________________________________________________________
MARINA GRŽINIĆ, AINA ŠMID
Čista svoboda
Čista svoboda slovenskega umetniško-filmskega dua Marine Gržinić in Aine Šmid govori o vlogi (video)umetnosti, tehnologije, biopolitike, kapitala in ideologije kot prekrivajočih se procesih, ki vzdržujejo delovanje sodobnih družb. Besedilo Gržinićeve v videu, v katerem se sklicuje na teoretike (Beller, Kopač, Lopez Petit, Deleuze, Nimako) in taktike sovjetskega filmskega ustvarjanja, kot sta Vertov in Eisenstein, spodkopava vsakršen absolutni piedestal umetniškega dela. Video na novo vzpostavlja zgodovinske uprizoritvene strategije nekdanje jugoslovanske umetniške scene, jih projicira na sodobne pogoje video umetnosti in obrača ‘kapitalizirano’ umetniško delo proti njemu samemu. (Ivan Jurica)
____________________________________________________________________________
ANA HOFFNER
Gibanje. Privatizirano
Ponovna uprizoritev video performansa Brucea Naumana z naslovom Walking in an exaggerated manner in the parameters of a square (Hoja z izrazitimi gibi po stranicah kvadrata) iz leta 1968 je poskus Hoffnerjeve, da reartikulira odnos med telesom in prostorom v sedanjem času. Naumanovo gibanje po stranicah kvadrata poteka v zaprtih mejah njegovega studia in je gledalcem dostopno samo prek videa kot medija. Uporabljajoč spolno-politično gibanje, ki ga je posrkal in do mrtve točke privedel neoliberalizem, umetnica prikaže, kako se samoumevni kapitalistični in heteronormativni center razliva prek robov in spodkopava možnosti opozicije. (Ana Hoffner)
____________________________________________________________________________
ISA ROSENBERGER
ESPIRAL: Ples smrti
ESPIRAL: Ples smrti, ki obravnava ‘tiransko’ vlogo avstrijskih bank, ki so globoko zaznamovale procese tranzicije v Vzhodni Evropi, deluje na številnih ravneh: ples, estetika, jezik; ekspanzija kapitala; Avstrija, vzhodna Evropa, južna Amerika. Video povzema in na novo interpretira delo nemškega koreografa Kurta Joossa, izumitelja političnega baleta v Nemčiji v obdobju Weimarske republike, in vzpon nacionalnega socializma. Umetnica uporabi v videu tekst Hannesa Hofbauerja o avstrijskem finančnem imperializmu, s čimer poskuša raz/družiti umetnost, kulturo, kapital in posledično vlogo umetnosti v neoliberalističnih kapitalističnih družbah. (Ivan Jurica)
