Akt preoblačenja

xx POVEZAVE MED RAZDROBLJENIMI ZGODBAMI/ZGODOVINAMI

Velika Britanija / 1999 / 60'
Performans

»Performans naj bi izvajala vsakih sedem let.
Kar pomeni, da mi ga ni treba do leta 2020,
vendar bom naredila izjemo za izjemen festival.«
– Marcia Farquhar, 2016

Intimne telesne funkcije in ekstremna fizična dejanja so osnovni material za toliko tega, kar se uvršča v umetnost performansa. Taka so tudi nevidna človeška življenja, ki se odigravajo za zaprtimi vrati. Ob ‘zasebnosti nekogaršnjega doma’ marsikdo najprej pomisli na obnašanje odraslih, ki zbuja rahlo nelagodje. Čutila sem, da si moram zamisliti drugačen način soočenja z intimnostjo. Akt preoblačenja je bil rezultat tega razmišljanja. Pomislila sem na oblačenje – pogosto absurden poskus, da se spraviš v pogon ali da vztrajaš, kot je vsakodnevni napor, da se oblečeš, in hrepenenja, ki jih te vsakodnevne izbire predstavljajo.

Leta 1999 sem o sebi mislila, da sem stara. Leto prej sem jih dopolnila 40 in začela razmišljati o svoji garderobi v luči dosežene starosti. Spomnila sem se, da je Mary Kelly pisala o tem, da se je po štiridesetem dokončno poslovila od usnjene jakne. Nekaterih kosov nisem več mogla obleči, obdržala sem jih zaradi njihove sentimentalne vrednosti. Drugi so bili tam, ker so tako ljubko prazni viseli na obešalnikih. Njihova praznost je bila polna njihovih lastnih zgodb. To je bila moja intimna možnost. Domislila sem se, da bi razstavljala svojo garderobo, in šla še dlje: da bi se pred občinstvom v živo oblekla, slekla in znova oblekla in medtem dešifrirala in debatirala o 25 letih oblek. Všeč mi je bila ideja o ženski srednjih let na preprosti modni brvi, ki se v javnem prostoru spravlja na konfekcijsko številko, starost, predvsem pa molk manekenk. To bi lahko delal kdor koli določene starosti.

Performans ni vaja v nečimrnosti. Prej nekaj rahlo majavega, beckettovskega, spominjanje, tuhtanje, celo premetavanje. 

V angleščini.

Vstopnice: 7 € / 5 €

Organizacija: Mesto žensk. V sodelovanju z Galerijo Škuc.