Avtorica: Aprilija Lužar

Poti dematerializiranih teles

2015

So poti dematerializiranih teles sploh možne? Kako naj vidimo, otipamo, okusimo ali zavohamo njihove poti, če teles ni? Ali ne-telesa puščajo sledi? Ali ni to svet metafizike? Vsa ta in podobna vprašanja postavi razstava, ki predstavlja povsem konkretne, materialne in telesne stvari in zvoke, ko v muzejski vitrini vidimo para ponošenih in dokaj podobnih ženskih čevljev in slišimo zvoke hoje ženskih nog, ki jih vsake toliko pretrga žensko govorjenje. Kar vidimo in slišimo, odpre še druga vprašanja: kdo so ženske, ki so prisotne samo kot sledi, ki so jih pustile v odtisih v čevljih ali v odzvanjanju udarcev obuval? Kakšne so? Kaj želijo, mislijo, čutijo? Kje so bile, hodile, tekle? Kaj so videle, doživele?

Aprilija Lužar in Lela B. Njatin razstavljata portrete žensk, predstavljene kot osebne, čutne, čustvene in intimne zgodbe. Zgradita jih z minimalnimi konstrukcijskimi elementi – prva s paroma čevljev, položenima v lesena okvirja, dobro spravljenima pod steklom muzejskih vitrin, druga s posnetki hoje ženske in njenimi srečanji z drugimi ženskami v feministični skupnosti. Lela B. Njatin upodobi mamo in sebe. Obe imata podobni udobni obuvali, saj sta skupaj veliko simbolno in dejansko prehodili, le da so umetničini čevlji manj ponošeni in nekoliko bolj moderni. Ko niso na razstavi, jih še vedno uporablja. Portreta govorita o kompleksnem odnosu med materjo in hčerjo. Aprilija Lužar pa portretira žensko, ki je lahko umetnica ali katera koli od nas. Njena hoja je ujeta v zanko, trdo odzvanja ob tla, odmeva in je neustavljiva. Govori o ženski, ki je bila prizadeta in odrinjena na družbeni rob.

Deli se uvrščata v sodobno umetnost, ki jo opredeljuje tradicija evropske zgodovinske avantgarde na začetku in svetovnih neoavantgardnih in konceptualnih praks v drugi polovici prejšnjega stoletja. Portreti in avtoportreti so pravzaprav nekakšni anti-portreti – oddaljujejo se od karakteristik klasične portretne umetnosti. Umetnostni formi ready madea in glasbe konkretnega okolja potopita individualnost človeka v kulturno konstruirano »produkcijo«.

Umetnici pripada raznolikima ustvarjalnima praksama. Aprilija Lužar je predstavnica aktivistične feministične likovne umetnosti in sodobnih umetnostnih izrazov, Lela B. Njatin pa svojega ustvarjalnega početja, ki sicer tudi razgrajuje žensko in njeno pozicioniranost v svetu umetnosti in v družbi, ne razume kot feministično početje. Prav ti različni ustvarjalni poziciji dajeta razstavi dodatno vrednost.

Kulturno konstruirana »produkcija« prelevi osebne biografije v širše kulturne pomene. V tem procesu preobrazbe izginejo konkretna telesa. Razstava se obrne v svoje nasprotje; konkretno postane nematerialno. Govori o transformacijah in odnosih. Zato so tu samo čevlji in zvoki hoje brez telesa. Poti dematerializiranih teles so procesi, ki hočejo iz realnega/stvarnega sveta izluščiti globlja bistva umetnosti in človekove eksistence. (Lilijana Stepančič)

Razstava bo odprta do 15. oktobra vsak dan med 19.00 in 22.00.
Kuratorica: Lilijana Stepančič

Lela B. Njatin
Obljuba resnice. Portret matere
Pot vsega živega. Avtoportret

Aprilija Lužar
Popotnica 1001 x 1 rdeči čevelj A

Organizacija: Mesto žensk, Zavod za kulturo 21; V sodelovanju: Galerija Alkatraz.

Vstop prost.

 

Datum in čas dogodka: 
08/10/15 20:00 - 15/10/15 20:00
Kraj dogodka: 
Galerija Alkatraz