Raz(u)meščenost
Razstava Raz(u)meščenost se osredotoča na dela dveh palestinskih umetnic Raede Saadeh in Larisse Sansour,
ki so neizogibno povezana z družbenopolitičnim kontekstom, iz katerega
umetnici izhajata. Dolgoletno napeto razmerje med Izraelom in Palestino,
ki se je skrajno zaostrilo leta 2002 z gradnjo varnostnega zidu, ki
ločuje Izrael od Zahodnega brega, je v zadnjem času znova postalo eno od
glavnih svetovnih vojnih žarišč in terjalo nedolžna življenja predvsem
palestinskih civilistov. Zid je bil in še vedno je meja: cestne zapore
in kontrolne točke, ki ovirajo svobodno gibanje, policijska ura, manj
delovnih dovoljenj in posledično izginjanje Palestincev iz izraelske
družbe. Koncept varnosti, utemeljen na strahu pred antisemitizmom,
islamom, terorizmom, iztrebljenjem ... je postal osnovno vodilo
izraelske politike in družbe in privedel do radikalne militarizacije
družbe, uperjene proti Palestincem.
Življenje v stanju stalne
okupacije zaznamuje delo obeh umetnic, ki vsaka na svoj način
raziskujeta in reflektirata kompleksne okoliščine, s katerimi se soočata
v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju.
Teme, ki jih
obravnavata v delih, se dotikajo tudi ohranjanja lastne politične
subjektivnosti in individualnih oblik upora, revolta in odzivov na
vsesplošno kolonizacijo bodisi telesa ali prostora, ki zadeva tudi
sistem lastnih vrednot, ki jih narekujeta radikalno militarizirana
realnost in patriarhalna družba.
Saadeh in Sansour spregovorita o
političnem skozi perspektivo ženske, saj sta obe v svojih delih glavni
protagonistki. Kot izrazna orodja uporabljata video, fotografijo in
instalacije; Saadeh pogosto zahaja v polje performansa, Sansour pa
projekte realizira tudi v tiskanih medijih (knjige) in na internetu.
Lastna
telesa umeščata v resnične urbane, naravne ali fantastične in
konstruirane pejsaže, se pozicionirata v različnih (natančno izbranih)
topografskih in časovnih kontekstih – pogosto med opravljanjem
tradicionalno ženskih del – ter na poetičen, absurden ali duhovit način
kritično komentirata stereotipizirano vlogo ženske na Bližnjem vzhodu in
politično realnost permanentne okupacije in iskanja prostora pod
soncem.
Skupna značilnost, ki združuje dela obeh umetnic, je
obravnavanje politično angažirane tematike in uporaba ženskega telesa
kot orodja za raziskovanje identitete, spola in prostora, pa tudi odnosa
med prostorom/okoljem in subjektom.
Tako Saadeh v video
performansu Vakuum opravlja absurdno »Sizifovo delo« – sesa puščavo med
Jerihom in Mrtvim morjem, palestinskim ozemljem, kjer so še edini
prebivalci kamni in pesek. To dejanje kritično opozarja ne le na vloge
spolov, ampak postaja močan in neposreden simbol nezmožnosti in absurda v
kontekstu političnih razmer v njeni državi. Podobne tematike se
prepletajo tudi v seriji fotografij Betonske stene; Saadeh se sooča z
močnim simbolom delitve, osem metrov visokim, z bodečo žico obdanim in
več kot 700 km dolgim varnostnim zidom. Na prvi fotografiji nastopi kot
močna ženska, ki z debelo vrvjo vleče zid, »premika stene« in z
nasmeškom zre v prihodnost, na drugi pa pooseblja ranljivega angela,
ujetega na napačni strani. Ko opazujemo Saadehine fotografije, se ne
moremo znebiti občutka protislovja, ki ga ustvarja napetost med likom in
ozadjem (krajino). Njeni liki se ne skladajo z ostro resničnostjo
prizorišč v ozadju.
Enak učinek se ponovi v fotografski seriji
Resnične zgodbe, pravljične zgodbe (Pepelka, Rapunzel, Penelopa, Mona
Liza), ko očitno umetno umeščanje pravljičnih likov med ruševine ali na
prazne ulice Jaffe v času policijske ure lahko beremo skozi perspektivo
protislovij in frustracij umetničinega vsakodnevnega življenja, polnega
nasprotij, še posebej če si Palestinka z izraelskim potnim listom, ki
živi v Jeruzalemu na okupiranem območju. Z usmerjanjem pozornosti na
(ne)umeščenost podobe umetnica poudarja (iz)ločenost, neskladnost in
tujost in podobe skladno s tem strukturira.
Medtem ko Saadeh
jemlje like iz pravljic, legend in portretnega zaklada starih slikarskih
mojstrov, skratka zaklade preteklosti, in jih umešča v sodobno
palestinsko resničnost, se Larissa Sansour v svojih filmih zateka v
prihodnost. Edino možno rešitev palestinsko-izraelskega konflikta vidi v
žanru znanstvene fantastike in fikcije. Torej, onkraj resničnosti. V
filmu s pomenljivim naslovom Vesoljski eksodus parafrazira odlomek
Odiseje v vesolju, filmske mojstrovine režiserja Stanleyja Kubricka, v
katerem nastopi kot glavna protagonistka, ženska, Palestinka, ki na Luno
postavi palestinsko zastavo. Sansour z grenko duhovitostjo ostro
kritizira dolgoletno neuspešno reševanje vprašanja palestinske države. V
svojem naslednjem kratkem filmu z naslovom Narodna nepremičnina stopi
še korak naprej. Zvesta ostaja žanru znanstvene fantastike kot edinem
»prostoru«, znotraj katerega lahko raziskuje potencialne rešitve za
združitev vseh Palestincev na enem mestu. Iz vesolja se vrne na zemljo
in umesti Palestino v kolosalni nebotičnik, v katerem ima vsako mesto
lastno nadstropje. Vertikalna rešitev se zdi optimalna, ker zasede
najmanj fizičnega prostora in hkrati simulira življenje na »veliki
nogi«. V zgodbi spremljamo glavno žensko junakinjo, ki jo igra Sansour, v
futuristični narodni noši, ki se vrača domov s poti na tujem in se
prebija skozi preddverje pošastne zgradbe – ki jo je financirala in jo
sankcionira mednarodna skupnost. Ko uspešno opravi vse varnostne
preglede, stopi v dvigalo, ki jo odpelje v nadstropje Betlehema, kjer
živi. Delo, ki ni niti grozo vzbujajoče niti ne demonizira izraelske
zasedbe, do katere je sicer kritično, odlikuje humor, ki odpira drugačna
»branja« izraelsko-palestinskega konflikta. Sansourin kontroverzni
projekt je bil leta 2011 nominiran za nagrado Elysée švicarskega Musée
de l’Elysée, ki jo sponzorira Lacoste. Nominacija je bila umaknjena, ker
Lacoste ni hotel, da bi ga kakorkoli povezovali s politično noto
Sansourinega dela. (Mara Vujić)
Larissa Sansour (Palestina/VB)
Narodna nepremičnina (Nation Estate) Film, 2012 / 9'
Vesoljski eksodus (A Space Exodus) Film, 2009 / 5’ 24’’
Raeda Saadeh (Palestina)
Vakuum (2007), video instalacija
Pepelka (2010), fotografija
Rapunzel (2010), fotografija
Penelopa (2010), fotografija
Angel (2013), fotografija
Nekega dne (2013), fotografija
Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Galerija Škuc.
Razstava bo odprta do 15. 10. (vključno s ponedeljkom).
Vstop prost.
