Mirel Wagner
»Zrak otrpne, ko človek posluša glasbo Mirel Wagner. Zvok kitarskih
strun je kot topel veter, ki nosi s sabo zrna peska in okosteni vse, s
čimer pride v stik; njen glas je, kot bi prihajal iz drugega časa,
zakopan stoletja, tako intimen, da človeka duši. Ne samo pust,
neformalen nastop, ampak tudi vsebina.
Samomor, smrt, nekrofilija
… Boleča iskrenost v No Death, pesmi z njenega prvega albuma z naslovom
Mirel Wagner: »Premikam boke/V njej sem doma/Še naprej bom
ljubila/Dokler se mozeg ne bo posušil v njenih kosteh/Ni je smrti/Ki bi
naju ločila«. To je glasba, ob kateri se boste zdrznili in zgrabili za
vrat, kot bi vam nekaj onemogočalo dihanje; glasba, ki je prav toliko
telesna kot čustvena.
Čeprav je še vedno v zgodnjih dvajsetih, se
zdi, da ta mlada finska glasbenica ne sodi v ta čas. Njena mešanica
jazza, folka in bluesa črpa navdih v začetku 20. stoletja. Na njenem
glasbenem prvencu sta bila glas in kitara, zelo samozadostna plošča v
razpoloženju, ki nikoli ne omahuje – in na albumu številka dve When the
Cellar Children See the Light of Day ni nič bistveno drugače …« – Andrew
Hannah za The Line Of Best Fit, avg. 2014
»...redke, prepričljivo gotske, spolno subverzivne zgodbe o smrti« (Mojo, ****)
» ...močna, poetična, z odmevom nevarnosti … « (Uncut, ****)
“...
Mirel Wagner poseduje v svojih liričnih zaklinjanjih in samozavestni
spretnosti igranja kitare redko telesnost, kar skupaj deluje
prepoznavno, posebno in osebno tudi v primerjavi z desetletji akustične
folk glasbe pred njenim časom …« (Pitchfork)
Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Menza pri koritu – AKC Metelkova.
