Korak naprej, dva koraka nazaj

Razstava bo odprta do 29. oktobra 2010

Torek, 12. oktober
20.00 – Yvonne De Rosa / Nori bog / Fotografija & video inštalacija / Mestni trg 15
20.30 – Vesna Miličević /Tihožitje / Performans / Galerija Škuc
20.30 – Maflohé Passeduet / Branje z dlani / Performans / Galerija Škuc
20.30 – Katarina Mootich / Katera pot je leva? / Performans / Galerija Škuc
22.30 – Miya Masaoka / Laser Koto / Zvočni performans / Galerija Škuc*

Sreda, 13. oktober
12.00 – Pogovor z Oreet Ashery (vodi Predrag Pajdić) / Galerija Škuc
15.00 – 16.30 – Okrogla miza z umetnicami (vodi Predrag Pajdić) / Galerija Škuc
23.55 – Oreet Ashery & Robert Foddai / Tromostovje / Performans / Tromostovje

Četrtek, 14. oktober
12.00 – Pogovor s Kiro O'Reilly (vodi Predrag Pajdić) / Galerija Škuc

Petek, 15. oktober

14.00 – 18.00 – Kira O'Reilly / Padanje po stopnicah / Performans / Gruberjeva palača
14.00 – 20.00 – Oreet Ashery / Hairoism / Performans / Galerija Škuc
20.00 – 21.00 – Judith Witteman / Orakelj / Performans / Galerija Škuc

Vsi pogovori in predstavitve bodo v angleškem jeziku.

Kuratorja Predrag Pajdić in Mara Vujić, sodelujoče umetnice Oreet Ashery, Perry Bard, Stefania Bonatelli, Katharina Hesse & Lara Day, Jessica Lagunas, Vesna Miličević, Nandipha Mntambo, Katarina Mootich, Maflohé Passedouet, Kira O'Reilly, Petra Reimann, Yvonne De Rosa, Judith Witteman in Meta Grgurevič.

Korak naprej, dva koraka nazaj je skupinska razstava, ki si je naslov sposodila iz revolucionarnega pamfleta Vladimirja Lenina iz leta 1904. Namen razstave ni navezava na Leninov tekst, temveč uporaba njegovega naslova za preučevanje položaja, v katerem se zdi, da je vsak poskus napredovanja povezan z retrogradnim učinkom. Razstava se osredotoča na “zdaj”, ta trenutek, sedanjost v odnosu do časa, prihodnosti in preteklosti. Kako razumemo sedaj? Ga živimo ali siromašimo s čakanjem na boljše dni? Kaj je resničnost in ali mora odsevati preteklost, da bi lahko preživela? Ali poznamo zgodovino in se je zavedamo? Nas sploh briga? Bi človek lahko obstajal brez preteklosti? In kakšna bi bila potem prihodnost?

Skupina mednarodnih umetnic v performansih, videih, fotografijah in inštalacijah raziskuje 'danes' z rekonstrukcijo, spominjanjem in podoživljanjem ne vedno prijetnih, vsekakor pa pomembnih trenutkov v njihovih življenjih; trenutkov, ki zaradi nekega razloga niso nič drugega kot madeži iz preteklosti, ki jih je težko razumeti in še težje pozabiti. Lahko so celo resničnost nekoga drugega, vendar vpleteni v skupinsko zavest, ki ji ni mogoče ubežati.

Nihče ne izbere vojne ali poplave ali lakote … ali travme, ki jo take okoliščine lahko povzročijo. Pa vendar se je nekdo lahko zaveda ali pa izbere pozabo, kot to opazujemo v performansih Tihožitje Vesne Miličević in Katera pot je leva? Katarine Mootich. Obe umetnici pripadata generaciji, ki je nekoč živela v Jugoslaviji, danes razdeljeni na več majhnih držav. Dejstvo, da se rodiš na enem kraju, potem pa nenadoma obstajaš v drugem, ne da bi se sploh preselil, ima močan psihološki učinek. Seveda je mogoče znova napisati zgodovinske knjige in spremeniti simbole prejšnje države, vendar ali to pomeni, da človek lahko enostavno živi naprej in pozabi? In če so zgodovinske knjige napisane znova, na čigavo preteklost se Miličevićeva in Mooticheva sklicujeta?

V devetdesetih letih preteklega stoletja je Yvonne De Rosa delala kot prostovoljka v stari psihiatrični bolnišnici v Italiji. Po šestih letih, ko so zdravniške oblasti bolnišnico zaprle, se je umetnica vrnila v sobe in že propadajoče hodnike, da bi dokumentirala praznino, ki so jo za sabo pustili bolniki. Njen projekt Nori bog je senzitivna in ganljiva študija, sestavljena iz portretov predmetov, ki so jih zapustili bolniki, in njihovih zapisov na stenah – stavkov, ki so pogosto osupljivo lucidni.

Podobno Petra Reimann v Neznanih okoliščinah obišče tajni zapor vzhodnonemške službe državne varnosti Stasi v nekdanjem Vzhodnem Berlinu, da bi razumela krivična prestajanja zapornih kazni in mučenja, ki so se dogajala tako rekoč na njenem pragu vse do devetdesetih let preteklega stoletja. De Rosa in Reimann tipata po tej praznini, da bi ustvarili arhiv, preden bodo dogodki sčasoma povsem utonili v pozabo.

Nobeno presenečenje ni, da južnoafriška umetnica Nandipha Mntambo v svoji video inštalaciji Ukungenisa vadi korake bikoborca v zapuščeni areni v Maputu, kjer so se temnopolti Mozambičani nekoč borili za zabavo portugalskih kolonialistov. Bikoborba, ki jo uprizori Mntambo, je atipična, ker se spopada z metaforičnim bikom. V prazni areni postane ta nekoč javni spektakel zasebno dejanje, osamljeni ples, intimni prikaz strahu in nenazadnje neustrašnosti. Prazna senca otežuje razločitev med bojem in obrambo: kot spopad in zatočišče, moško in žensko, agresija in obramba sta po naravi na nasprotnem koncu istega spektra.

Mož s kamero: globalni remake avtorice Perry Bard je edinstveni dokumentarec vsakodnevnih aktivnosti iz množice različnih zornih kotov. Naloženi material je bil obdelan s posebnim računalniškim programom, ki je arhiviral, kadriral in uredil delo, iz katerega je nastal film. Film, ki prikazuje en dan od sončnega vzhoda do zahoda, vključuje posnetke iz različnih mest, pogosto uporabljene več kot enkrat.

Oreet Ashery si v performansu Hairoism nanaša lase, ki jih je dobila od občinstva, in se tako preobrazi iz generala izraelske vojske v petdesetih letih preteklega stoletja v visokega predstavnika palestinskega gibanja Hamas. Sledi še metamorfoza iz aktualnega izraelskega zunanjega ministra v rok zvezdo … in še enkrat, dokler njeno telo in obraz nista povsem prekrita z lasmi, ki njen videz spremenijo v žival … opico? … pošast?

Morda pa bi morali zgolj pozabiti! Ali vsaj upočasniti, tako kot Kira O'Rilley, ki v performansu Padanje po stopnicah poskuša najti trenutke ravnotežja, ki so za navadne smrtnike nedosegljivi. Ali kot predlaga Judith Witteman v inštalaciji (1947 - ), sestavljeni iz zbirke parfumov njene matere, ki jih je uporabljala več kot 25 let. Mati jih je obdržala, ker se morebiti ni hotela prepustiti sedanjosti, kar vsekakor ne velja za Judith Witteman. V performansu Orakelj njeno telo, namazano z medom, počasi drsi navzdol, dokler ne obleži na tleh. Njeno plazeče spuščanje spominja na počasni ples. Umetnica ne vidi. Ne more slišati, v njej je ena sama samota. Je ranljiva in se ne zaveda ničesar, kar jo obkroža.

Ranljivost se nadaljuje v krvaveči balerini Mete Grgurevič z naslovom Unhappily Being Happy (Nesrečno srečna) in performansih Jessice Lagunas Da bi te bolje božala, Da bi te bolje videla, Da bi te bolje poljubljala, Vrnitev v puberteto, v katerih si v ritualistični maniri s pinceto odstranjuje sramne dlake in nanaša maskaro, lak za nohte in rdečilo za ustnice, dokler se njeno lepo, naravno telo ne preobrazi v kaotično zmešnjavo.

Kje je v vsem tem prihodnost? Želimo sploh vedeti? In čeprav želimo, tega ne moremo izvedeti. Morda bi se morali preprosto prepustiti in obstajati v tem trenutku, ker je edini, za katerega vemo, da je zagotovo naš.
Ali pa dojemati čas kot spiralo. Vsi trenutki v času obstajajo sočasno, in v tisti sekundi je pomen nabit, koncentriran, modrost praznine v ne-včeraj in ne-jutri pa prepuščena gledalčevemu razmisleku. (Predrag Pajdić)

Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Galerija Škuc; Arhiv Republike Slovenije.

 

Perry Bard: Mož s kamero: globalni remake
Stefania Bonatelli: Alinine vode, Alinina zgodba št. 1
Lara Day & Katharina Hesse: Lastna izbira
Jessica Lagunas: Da bi te bolje božala, Da bi te bolje videla, Da bi te bolje poljubljala, Vrnitev v puberteto
Vesna Miličević: Tihožitje
Nandipha Mntambo: Ukungenisa
Katarina Mootich: Katera pot je leva?
Maflohé Passedouet: Telo moje duše, Branje z dlani
Oreet Ashery & Roberto Foddai:
Tromostovje
Oreet Ashery: Hairoism
Kira O'Reilly: Padanje po stopnicah
Petra Reimann: Neznane okoliščine
Yvonne De Rosa:
Nori bog
Judith Witteman: Orakelj
Meta Grgurevič:
Unhappily Being Happy

Datum in čas dogodka: 
12/10/10 20:00
Kraj dogodka: 
Mestni trg 15 / Galerija Škuc
Otvoritev