Evropa, stranski pogledi

Instalacije, film, video

Poleg »nekuratorskega, umetniškega« izbora podob mladih evropskih fotografov, ki ga je naredila Aleksandra Vajd, in urbanih stripovskih intervencij (izbor je delo stripovskega strokovnjaka Igorja Prassla), predstavlja Mesto žensk nekaj instalacij in videov. Z njimi smo hoteli posredno ali neposredno, nedoločno ali nedvoumno, ironično ali resno izzvati združujoče, vsobsegajoče poglede na homogene, skupne evropske vrednote in identiteto.

Če bi znal švedsko ... - Esra Ersen
Ko je umetnica Esra Ersen – ki se je rodila in živi v Istambulu – delala projekt za stockholmski Moderna Museet, se je s kamero odpravila v predmestje švedske prestolnice, kjer se je pogovarjala s tujci in prebežniki. Esra jih je prosila, naj v svojem maternem jeziku napišejo, kaj bi radi povedali, če bi znali govoriti švedsko. Študenti so si lahko izbrali katerokoli temo, odgovori pa se gibljejo od osebnih, čustvenih komentarjev do političnih izjav. Njihove odgovore so potem prevedli v švedščino, med drugim iz kitajščine, arabščine, ruščine, španščine in bengalščine. Pred Esrino kamero so potem študentje – s pomočjo učitelja – v švedščini ponovili svoje izjave. Izrazi na njihovih obrazih, geste in intonacija glasu dodajo in spremenijo pomen njihovim izjavam. Lahkotnost in tekoča izgovorjava komentarjev, ki so jih študenti povedali v svojem jeziku, je v ostrem kontrastu s težavami, ki jih imajo, ko govorijo v svojem »novem« jeziku.
Esro Ersen zanima, kako identitete nastajajo in kako se preoblikujejo. Njeno delo v veliki meri temelji v njenem turškem zaledju. Ko raziskuje, kako pomen nastane in na kakšen način je (ne)razumljen, se ne izogiba socialnim, političnim ali osebnim elementom. Pogosto se osredotoči na določeno geografsko območje, dela pa na področju fotografije, videa in instalacije.

Els Segadors – Coco Fusco
Se še spominjate performerke Coco Fusco v vlogi Neodkrite Ameroindijanke v Paru v kletki? Ali njenega iskanja Neverjetnih izginjajočih žensk? Tisti, ki so obiskali lanskoletno Mesto žensk, zagotovo niso pozabili posebnega smisla za ironijo in humor v njenih »dekonstruktivnih parodijah«, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kulturno mešanih individualnih in skupinskih identitet. Tudi eno njenih zadnjih del – video instalacija Els Segadors – zabava s to nadvse smešno ironijo, s katero se Coco Fusco ukvarja z zgodovinskim – in danes spet aktualnim – problemom katalonske narodne identitete.
Els Segadors (lanskoletni obiskovalci festivala so si imeli priložnost ogledati kratek odlomek) je bil premierno prikazan kot del razstave Unpacking Europe v Museum Boijmans van Beuningen v Rotterdamu. Ker je bil Els Segadors eden izmed navdihov za letošnji festivalski program, poleg tega pa je tudi v marsičem povezan z njegovo vsebino, zdaj z veseljem predstavljamo celotno verzijo tega videa.
Ko se je Coco Fusco odločila, da bo naredila novi projekt o očitnih razlikah med uradno verzijo nacionalne identitete in realnostjo, in je za gradivo uporabila katalonsko nacionalno himno, je zadela v črno. Mesec dni preden je prišla v Barcelono, da bi projekt realizirala – v času vse večjega strahu, kakšne bodo posledice priseljevanja na katalonsko družbeno integriteto – , je regionalni oddelek za izobraževanje sprejel odločitev, da se bodo morali vsi osnovnošolski in srednješolski otroci učiti himno Els Segadors. Hkrati je žena Jordija Pujola, predsednika katalonske regionalne vlade, ksenofobično izjavljala, da so otroci priseljencev, ki poleg katalonskega jezika govorijo tudi druge jezike, nevarnost za nacionalno kulturo.
»S svojim video dokumentarcem Coco Fusco poudarja absurd, ki se skriva v vsakem poskusu, da bi na silo artikulirali identiteto neke dežele. ... Katalonska deklica z andaluzijskimi predniki bo morda pela Els Sagadors v seviljskem ritmu, anglo-pakistanski otrok bo morda izjavil, da mu glasba ni všeč in jo bo priredil svojemu okusu. Takšni »nespoštljivi« odgovori so pravzaprav edini možni način prilagajanja vsiljenemu kulturnemu vzorcu. Himna Els Sagadors v tem procesu spretno postaja nekaj ‘drugega’ in ni več tisto, kar so z njo nameravali uradni varuhi katalonske nacionalne identitete. (...) Coco Fusco je s svojim delom ... napolnila enega najstarejših duhov, ki preganjajo Evropo – z morastimi sanjami o homogenem, večnem, nespremenjenem kulturnem bistvu – s poživljajočo »navzočnostjo zdajšnjosti«. In to v času, ko mora Evropa ali sprejeti ‘druge’ kulture, ki živijo na njenem ozemlju, ali pa se obsoditi na večno prepevanje starih maščevalnih patriotskih himen.« (Ana Nuno, katalog Unpacking Europe.)
(Za več informacij o Coco Fusco glej: http://www.thing.net/~cocofusco).

Skozi Dramo - Angela Melitopoulos
»Video Skozi Dramo temelji na spominih, o katerih so pripovedovali izgnanci. Drama je manjše mesto v severni Grčiji. Dramo kot besedo v grškem jeziku je mogoče prevesti kot 'prizor'. Lahko pomeni tudi 'pripovedovanje' ali 'gledališko igro'. V mestu Drama živijo izgnanci (med njimi so tudi moji stari starši), ki so leta 1923 preživeli deportacijo iz Male Azije v Grčijo. Med drugo svetovno vojno so njihovi otroci zbežali pred bolgarsko okupacijo (Nemčija in Bolgarija sta bili zaveznici) in postali delavci-sužnji v Hitlerjevi Nemčiji. Intervjuji s temi izgnanci v povezavi z zgodbo mojega očeta o odhodu iz Grčije na Dunaj sledijo diagonalni poti čez Evropo, na kateri je treba prečkati štiri države.
Teritoriji ‘prebežnikov’ se nenehno spreminjajo. Njihovi spomini se spreminjajo, odvisno od pogojev za integracijo. Njihova zgodovina se z ustnim izročilom prenaša iz generacije v generacijo. Posnetki intervjujev s prebežniki v Drami sestavljajo glas v 'prepleteni' strukturi montaže videa. Pripovedovati zgodbo, ki je bila prenesena, spet povedana in ponovno zapomnjena v drugi generaciji, pomeni, da moramo razviti refleksijo do samega pripovedovanja. V pripovedovanje zgodb sodi tudi ohranjanje spominov. Zato smo prisiljeni, preiti skozi različno zgoščene konstruktivne ali odvečne ‘miselne tokove’. Skozi ta proces povežemo lastne besede z izgovorjenimi besednimi strukturami drugih.
Glasovi so kot nevidne niti v pleteni strukturi tega videa. Kot lahko pri preprogi na sprednji strani vidiš samo vozle. Šele ko pogledaš na zadnjo stran preproge, vidiš niti, ki vozle povezujejo.
Video Skozi Dramo je zmontiran kot hipertekst strukture podob in zvokov, strukture spominov in pomnenj, vizualiziranih z nelinearno montažo. Skozi Dramo je zgodba manjšine, ki vidi, da bodo preteklost požrle industrijske mašine večine.« (Angela Melitopoulos)

Dual(nacional)nost - Tanya Ury

Leta 1999 je nemška vlada delila razglednice, s katerimi so delali reklamo za nove zakone o nemškem državljanstvu, ki so začeli veljati leta 2000. Na eni od razglednic je »Korejka« s svojim fantom »Nemcem«. Z novo zakonodajo bo deležna istih pravic, kakor jih ima on. Dobrodošli v svetli, novi, multikulturni Nemčiji. Dual(nacional)nost – serija vizualij in besedil avtorice Tanye Ury pripoveduje drugačno zgodbo …
Dual(nacional)nost je eden izmed primerov mnogovrstne umetniške prakse Tanye Ury, ki se vrti okrog stičišča vizualne umetnosti, performansa in pripovedovanja zgodb. Njena dela, ki vključujejo video, fotografijo, pripovedni performans in literarno refleksijo, raziskujejo odtis zgodovine in gradnjo identitet in odzvanjajo v kaotičnem in fragmentiranem zboru različnih umetniških, kulturnih, teoretskih in političnih glasov, ki vplivajo drug na drugega in obenem drug drugega pačijo.

Prazni center – Hito Steyerl
Die leere Mitte (Prazni center) je naslov filmskega dokumentarnega eseja avtorice in režiserke Hito Steyerl, ki razkriva plasti zgodovine pod gradbiščem na Potsdamer Platz v Berlinu.
Pred drugo svetovno vojno je bil Potsdamer Platz živahno središče mesta, center njegove moči. Med hladno vojno se je spremenil v prazno minsko polje, ujet med vzhodni in zahodni del mesta, razmejen z zidom. Berlinski zid je padel leta 1989. črta smrti in prazni robovi meje so bili spet dostopni. In središče se je vrnilo.
V dokumentarcu se prelivajo arhivski materiali in današnje podobe, kar vplete gledalca v arheologijo današnjega časa: Na mestu, kjer so cariniki nekoč ustavili Mosesa Mendelssohna, deda skladatelja Felixa Mendelssohna, in mu preprečili vstop v mesto, ker je bil Jud, danes neka Jamajčanka, tudi sama z začasnim prebivališčem v Nemčiji, prodaja kose berlinskega zidu in vzhodnonemške tranzitne vize kot spominke.
Kjer so leta 1884 kolonialne oblasti začrtale notranje afriške meje (pozneje znane kot »berlinske meje«) in kjer so na Berlinski konferenci narisali balkanske meje, da bi utrdili zahodni vpliv, danes priseljenski delavci, večinoma iz vzhodne Evrope, gradijo sedeže družb, kakršni sta Mercedes Benz in Sony. Isti proces potiska ljudi v predmestja. Marginalizira jih nova kocentracija nemške politične in ekonomske moči.
Film nam s tem, da se osredotoči na Potsdamer Platz, odkrije sledi globalnih premikov moči in simultanega podiranja in grajenja mej. Hkrati se vrača po poteh zgodovine rasizma in izključevanja, predvsem priseljencev in manjšin, ki so bile vedno dober izgovor, če je bilo treba utrditi zavest o močnem nacionalnem središču.

Profil in Trepetajoči časYael Bartana
Yael Bartana se v svojem delu ukvarja z rituali družbene vzgoje in s posameznikovo vlogo pri asimilaciji v geopolitičnem kontekstu. Profil prikazuje štiri minute strelskih vaj mladih izraelskih vojakinj, preseže hipnotično rutino vrtenja orožja in pomete s klišeji »punc in pušk«, »dobrega in slabega«, ki se jih držijo. S slušalkami na glavi gledalec iz profila opazuje mlado uniformirano žensko. Poslušno v vrsti s tovarišicami vojakinjami (tudi ona ima na glavi slušalke) previdno, skoraj mehanično ravna s svojim orožjem: dvigne ga, podrži, nameri, ustreli, odloži nazaj na tla, pripravljena, da opravi rutino še enkrat od začetka.
Akcija se neusmiljeno ponavlja, kot počasni posnetki med športnim prenosom, zrcali ponavljanje realnosti in vztrajnost sistemov v družbi.
»V svojem delu,« pravi Yael Bartana, »raziskujem dinamiko povezave med posameznikom in državo. Vojaku je težko obdržati osebno suverenost, ne da bi se aktivno uprl ukazom.« Umetnica, ki se je rodila v Izraelu, živi pa v Amsterdamu in New Yorku, ponazori kompleksnost kolektivnega spomina in večno navzočnost vojne.
V Trepetajočem času (ki ga je Yael Bartana v začetku letošnjega leta predstavila na Manifesti 4) nas poleg tega sooči z napetostjo med posameznikom in grozečo skupnostjo, ki jo vodi država. To sedemminutno zvočno/video delo je z avtomobilske obvoznice posnela v Tel Avivu na Dan spomina na padle vojake. Prikazuje trenutek tišine, kot ga je mogoče videti sredi prometa med zavijanjem sirene. Trenutke ustavljanja in pripravljanja nanj zavlačuje in ponavlja. Vozila upočasnijo, začnejo ustavljati, počasi se približujejo in trčijo. Rezultat je sanjsko privlačna, po drugi strani pa moteče odbijajoča podoba. Trepetajoči čas se sprašuje o tem, kakšna je moč obreda, kako deluje na družbo in posameznika.

Zvoki juhe in LikanjeMaria Chuykova
V inštalaciji Likanje Maša (ko temeljito posesa cel prostor) obdari postmodernistične knjige s celotnim procesom pranja, sušenja in likanja. (Ali ni Godard nekoč rekel, da je »Pariz umazan« in bi zato »ljudje morali umiti svoje ideje«?)
V Zvokih juhe čujkova razstavlja sedem ponev, postavljenih na podstavke iz modernih filozofskih klasikov. Iz vsakega lonca je slišati drugačne zvoke »procesa nastajanja«: zvok vrenja vode, sekljanja zelenjave, cvrčanja zelenjave v ponvi itn.
Na otvoritvi osmega Mesta žensk nas bo Maša čujkova – ki ji pravijo tudi »zelo brana gospodinja« – pogostila s slovansko hrano za dušo, pa tudi s tisto za telo.

Program   
Performans
Mednarodni grafični likovni center
Ponedeljek, 7. oktobra ob 20.30
Sounds of Soup, Maria Chuykova
Torek, 8. oktobra od 16.00 do 18.00
Ironing, Maria Chuykova

Projekcije (video)filmov
Slovenska kinoteka
četrtek, 17. oktobra ob 19.00
Passing Drama - Angela Melitopoulos
ob 20.30:
If You Could Speak Swedish… Esra Ersen
Els Segadors – Coco Fusco
ob 22.00:
Die leere Mitte [The Empty Centre] Hito Steyerl

TV Slovenija - 1. program v oddaji Terminal: 2. oktobra ob 22:55 :
Passing Drama Angela Melitopoulos
Profile – Yael Bartana

V sodelovanju z: Mednarodni grafični likovni center
S pomočjo: Cultural Link Program (OSI-Budapest), SCCA-LJUBLJANA Zavod za sodobne umetnosti / Center for Contemporary Arts

 

Datum in čas dogodka: 
07/10/02 - 19/10/02
Kraj dogodka: 
Mednarodni grafični likovni center – MGLC