Prostornina kože

Ples
Suzana Koncut  

"Mislila sem, da govorim o splošnem, pa sem se znašla le pred sabo samo. Hotela sem angažma, pa se je vse vračalo nazaj k meni, k akciji, obrnjeni k meni. K površini moje kože in temu, kar zamejuje, k čemur se odpira, temu, kar se preceja skoznjo."

Suzana Koncut je prevajalka, koreografinja in plesalka. Nenavadna kombinacija poklicev? Zanjo že ne. Prevajati pomeni investirati v domišljijsko, pomeni investicijo, ki jo bogati in izpolnjuje. Tako kot Suzana Koncut natančno izbira dela svetovne književnosti, ki jih prevaja (od Gospe Bovary preko prevodov sodobne severnoafriške književnosti do Drugega spola Simone de Beauvoir), tako tudi svojih koreografij ne dela površno.
Njen prvi trio je bil premierno uprizorjen decembra 1994, Prostornina kože  pa je njena tretja predstava. Oziroma, povedano drugače: Suzana si vzame čas. Njene odločitve so natančne, dognane in premišljene. Kakor vsak prevod je tudi vsaka koreografija zahtevna, zato vloži v svoje delo vso energijo, pozornost in koncentracijo. Potopi se v svoj material, ta pa jo vsrka. Plesati je začela med študijem francoske književnosti. Ko je ugotovila, da ne sodi v nobeno izmed estetik obstoječih plesnih skupin, se je odločila, da bo ustvarjala lastne projekte. Projekte, ki jih je vedno delala v tesnem sodelovanju z umetniki z drugih področij. V svojem prvem (Potohodniki, 1994) in drugem projektu (Kvintet, 1997) je soočila sebe in svoje soplesalce s fizično navzočnostjo glasbenikov in njihovih instrumentov. Za Prostornino kože se je povezala z vizualnim umetnikom Davidom Grassijem. Če je prej preučevala podobe v razmerju do zvoka, se zdi, da zdaj poskuša poiskati zvoke in besede na površini podobe, kože. "Prostor, v katerega se naseljujem. A ki nima središča."
"Ali je res površina ali je že notranjost? Kako globoko sega? Na katero stran se vpisujejo sledi? Je meja ali najgostejši pas pretočnosti? Mora biti zares vidna, da so zaznavni pomeni, ki se oblikujejo na njej? Ali sploh še je, če je vidna? Ali komunicira še drugače? So moje vloge vrezane vanjo ali so zunaj nje, v pogledu, ali pa že pod njo? Je ona tista, zaradi katere sem razpoznavna? Kako neki se lahko kaže kot figura vsega, kar se je že naložilo, kako je to lahko še eno? Ko pa vendar pod njo občutek razsrediščenosti, brezštevilnosti, necelosti – ki je evforičen. In ki me povezuje z mnogim, drugačnim, še tako drugačnim. Njene potencialnosti pa so okrog nje, zunaj in znotraj. Na ozadju, na katerega se postavi. V tistem, za kar je prepustna, česar ne čisti. Do kamor se lahko raztegne. Pred ničemer me ne more zares ubraniti. Čistosti ni."

Avtorica zasnove in koreografije: Suzana Koncut; avtor vizualne podobe: Davide Grassi; asistent koreografije: Gregor Kamnikar; dramaturške smernice: Bojana Kunst; oblikovanje zvoka: Brane Zorman; kostumografija: Marcela Okretič, produkcija: ŠOU v Ljubljani; predstava je izvedena s podporo Ministrstva za kulturo RS.

Avtorica se zahvaljuje: Forumu Ljubljana, VPK, Mini Teatru in SLKD Izola.

Datum in čas dogodka: 
11/10/00 20:00
Kraj dogodka: 
Mestno Gledališče Ljubljansko (MGL)