Jaka Žilavec: Potovanje po reki

Kritika filma Marguerite Duras India Song (1975)

»Glasba tanga /…/ je orodje Marguerite Duras, s katerim nas nenehno opozarja na svojevrstno politiko, ki jo je vodila tedanja elitistična francoska družba.«

V okviru festivala Mesto žensk je pred dvema tednoma potekala retrospektiva filmov Marguerite Duras, ki je zabeležila osrednji del dogajanja v Kinoteki.
Marguerite Duras je avtorica, ki prihaja iz Francije. Rojena v oddaljenem Saigonu – leta 1937 je bil še francoski čezoceanski departman –, kar je vplivalo na njeno delo, to dejstvo pa hkrati predstavlja ključ za njeno potovanje ter opazovanje francoske družbe.
V filmu srečamo posamezne elemente feminističnega filma: moškega partnerja prikaže kot nezainteresiranega soplesalca, kar bi lahko tudi pomenilo življenjskega sopotnika, ki se ne zna odločati sam in ni na voljo pri reševanju resnejših družbenih problematik – vemo, da se je v tem času svet pripravljal na vojno. Scenografsko gledano je film postavljen v odročno džunglo, kjer je dovoljeno vse, rezki kriki namreč opozarjajo na delikte, storjene v času otopelega plesa v ritmu tanga …(razdelaj – njene problemske teme znotraj proučevanja fr
V skladu s tem je bila svoj čas zelo popularna kot tudi zelo osovražena literarna avtorica, predvsem zaradi svojih kritik na račun slabega »duha«, ki je po njenem mnenju vladal v tedanji francoski družbi.
Film zaznamuje počasen temo. Zgodba nas popelje v svet elitističnega druženja in zabave na francoski ambasadi v Saigonu. Praznično vzdušje prekinjajo občasni glasovi od zunaj, kar daje čutiti prisotnost divjine. Ti glasovi predstavljajo deklasirano francosko družbo. Občasne zvoke iz divjine skozi razvoj zgodbe zamenja počasna tango glasba. (Glasba tanga je popolnoma v nasprotju z avtentičnim okoljem saj ni slutiti nobene povezave s Saigonom. To je orodje Marguerite Duras, s katerim nas nenehno opozarja na svojevrstno politiko, ki jo je vodila tedanja elitistična francoska družba.). S tem avtorica v gledalcu »sproži« voljo do ne-gledanja filma in s tem tudi v prenesenem pomenu do aristokracije same, ki maloverno poležava ves čas po zofah in ne naredi nič.
Tango nam odzvanja v glavi, tudi ko ga ne slišimo in še ves čas ob odhodu iz dvorane.
Akterji v filmu se nenehno gledajo v ogledalo. Režiserka jih je postavila tako, da gledajo z hrbtom obrnjenim proti njemu in na ta način gledalec vidi samo odsev v ogledalu – gre za spretno uporabljeno metaforo na že zgoraj opisanih primerih.